|
|
KODEKS ETIKE
Ker lahko v socialnem delu etično primernost
oz. neprimernost profesionalnih postopkov presojamo samo na posamičnem nivoju vsakega
konkretnega primera, je na splošni ravni možno opozoriti zgolj na najočitnejše
nepravilnosti in odstopanja od temeljnih etičnih načel socialne profesije. Kodeks torej
ne more predstavljati izčrpne zbirke pravil, s katerimi bi regulirali vsa možna etična
ravnanja profesionalcev v socialnem delu. Lahko pa opozarja na tiste minimalne in splošno
sprejete kriterije, ki jih je treba nujno upoštevati v situacijah, ki zahtevajo etično
presojo.
S tem namenom socialne delavke in delavci - izhajajoč iz temeljnih pravic uporabnikov in
iz spoznanj pri delu z njimi - sprejemamo naslednji
Kodeks etike socialnih delavk in delavcev Slovenije
I. UVODNE DOLOČBE
1. člen
Osnovna naloga socialnih delavk/delavcev je, da se osredotočajo na probleme, ki jih imajo
posamezniki, skupine ali cele skupnosti pri integraciji v tista socialna okolja, ki so za
njih življenjsko pomembna.
Zaradi vse večje kompleksnosti, spremenljivosti in nepredvidljivosti življenjskih razmer
postajajo v socialnem delu (poleg neposredne pomoči) vse bolj pomembna tudi takšna
znanja in veščine,
- s katerimi razvijamo samopomoč in omogočamo ljudem uporabiti njihove lastne
sposobnosti za reševanje problemov
- s katerimi izboljšujemo dostopnost uporabnikov do obstoječih ali novih virov pomoči
- s katerimi vplivamo na zakonsko regulacijo socialnih pravic in na prilagajanje ter
razvoj socialne politike.
2. člen
Etične norme in pravila, vsebovana v tem kodeksu, zavezujejo vse socialne
delavke/delavce, diplomant(k)e Visoke šole za socialno delo v Ljubljani oziroma drugih
šol in programov, ki izobražujejo za socialno delo.
Socialne delavke/delavci se ravnajo po tem kodeksu neglede na področje socialnega dela,
kjer so aktivni, in neglede na ustanovo, v kateri so zaposleni.
3.člen
V primerih, ko se pod vodstvom socialne delavke/delavca vključujejo v socialno delo tudi
osebe brez ustrezne izobrazbe (strokovnjaki drugih profilov, praktikanti, prostovoljni
delavci), je za upoštevanje tega kodeksa pri njihovem delu odgovorna dotična socialna
delavka/delavec.
II. ODNOS DO UPORABNIKOV
4. člen
Delo socialne delavke/delavca mora biti vselej v pomoč in korist uporabnikom, s
katerimi dela. Tega ne sme ogroziti noben drug(ačen) interes ali namen.
5. člen
Socialna delavka/delavec pri svojem delu z uporabnikom uporablja predvsem strokovno znanje
in veščine; vsa druga sredstva oziroma načine pa le, če niso v nasprotju s tem in če
koristijo uporabniku.
6. člen
Delo socialne delavke/delavca mora biti antidiskriminatorno usmerjeno, kar pomeni:
- da pri svojem delu uporabnikov ne sme izključevati, omejevati, ali zapostavljati na
podlagi rase, barve kože, spola, narodnostnega ali etničnega porekla, gmotnega in
družbenega položaja, življenjskega stila, seksualne, verske ali idejne usmerjenosti,
morebitne socialne označenosti, zmanjšanih duševnih oziroma telesnih sposobnosti;
- da zavrne kakršnokoli sodelovanje v postopkih, ki niso v skladu z načelom iz zgornje
alineje;
- da na kršitve načela iz prve alineje opozarja zlasti svoje koleg(ic)e, vodstvo
ustanove, v kateri se to zgodi, po potrebi pa o tem obvesti tudi pristojno ter širšo
javnost.
7. člen
Zaradi spoštovanja osnovnih človekovih pravic in zaradi posebnosti strokovnega pristopa
(npr. zaupnost) socialna delavka/delavec izrecno varuje v svojih postopkih zlasti
posameznikovo osebnost, osebno dostojanstvo, zasebnost in nedotakljivost stanovanja
uporabnika, s katerim dela.
8. člen
Socialna delavka/delavec pri delu z uporabnikom ne sme v nobenem primeru žaliti njegove
osebe, njegovih stališč, njegovih vrednot ali njegovega čustvenega doživljanja. Če je
potrebno, pa mu lahko pove svoje mnenje o tem in ga opozori na morebitno neprimernost
njegovih dejanj ali namenov oziroma na njihove posledice.
9. člen
Socialni delavki/delavcu je prepovedano izsiljevanje in fizično oziroma psihično nasilje
nad uporabnikom v kakršnikoli obliki. Prav tako je prepovedana udeležba v takšnih
postopkih, njihovo podpiranje in tudi toleriranje.
10. člen
Spoštovati se mora morebitna zahteva uporabnika do izbire ustreznejše(ga) socialne(ga)
delavke/delavca oziroma do zamenjave. Pri tem mora socialna delavka/delavec uporabniku
pomagati po svojih možnostih.
11. člen
Če socialna delavka/delavec oceni, da ne more nuditi strokovne pomoči uporabniku, ki se
je obrnil nanj(o) - bodisi zaradi pomanjkanja ustreznega znanja, zaradi preobremenjenosti
z drugim strokovnim delom ali zaradi nepremagljivih osebnih zadržkov - mora o tem
uporabnika informirati že ob prvem stiku na zanj sprejemljiv način in mu hkrati
zagotoviti potrebno pomoč pri ustreznejšem strokovnjaku.
12. člen
Socialna delavka/delavec mora uporabnika že na začetku postopka seznaniti o
pričakovanjih, vsebini, načinu ter obsegu strokovnega dela v zvezi z obravnavo njegovega
primera.
Prav tako mora uporabniku posredovati vse pomembne informacije o njegovih pravicah,
možnostih in načinu njihove uveljavitve.
Zgornje zahteve so uresničene takrat, če so tovrstne informacije podane na način, ki je
uporabniku razumljiv.
13. člen
Socialna delavka/delavec mora spoštovati zasebnost vsakega (tudi bivšega) uporabnika in
zagotoviti ter varovati tajnost vseh informacij o njem, ki jih pridobi pri svojem
strokovnem delu. To velja tudi v primeru, ko preneha opravljati svoj poklic.
14. člen
Socialna delavka/delavec zbira in evidentira samo tiste podatke o uporabniku, ki jih
potrebuje za svoje strokovno delo. Na ta način zbrane osebne podatke mora uporabljati
samo v skladu z namenom, s katerim so bili zbrani.
15. člen
Informacije o uporabniku sme socialna delavka/delavec posredovati drugim zainteresiranim
le, če ve, za kakšen namen bodo uporabljene in če je hkrati izpolnjen eden od
naslednjih dveh pogojev:
a) če so informacije o uporabniku v neosebni obliki (tj. da onemogočajo razkritje
njegove osebne identitete) in če jih drugi zainteresirani koristijo v strokovne,
raziskovalne, statistične, supervizijske ali edukacijske namene;
b) če socialna delavka/delavec v zvezi s posredovanjem informacij drugim osebam ali
ustanovam dobi osebno dovoljenje od uporabnika, da lahko to stori, in če ga hkrati
seznani z možnimi posledicami.
Socialna delavka/delavec lahko posreduje podatke o uporabniku mimo gornjih določil samo v
izjemnih primerih, če s tem prepreči življenjsko ali drugo hujšo nevarnost, vendar se
mora prej posvetovati s pristojnim strokovnim organom in nosi polno odgovornost za vse
nastale posledice.
16. člen
Socialna delavka/delavec mora uporabniku, s katerim dela, omogočiti vpogled v vso
dokumentacijo, ki je nastala ali nastaja v zvezi z njim. Pri tem ne sme biti ogrožena
tajnost podatkov drugih uporabnikov.
17. člen
Socialna delavka/delavec mora uporabnika obvestiti in dobiti njegov pristanek pred
morebitnim snemanjem njunega razgovora na avdio ali video trak. Tovrsten zapis se
obravnava kot vsaka druga dokumentacija o njem.
18. člen
V primerih, ko socialna delavka/delavec prejme plačilo za svoje strokovno delo neposredno
od uporabnika, ga mora pred obravnavo seznaniti s ceno svojega dela.
Cene storitev, ki jo določi uporabniku na začetku svojega dela z njim, ne sme povečati
brez privolitve uporabnika.
Brezplačna storitev materialno šibkim uporabnikom in zlasti tistim, ki so v denarni
stiski, je za socialno delavko/delavca častno dejanje.
19. člen
Za socialno delavko/delavca je prepovedano prejemanje materialnih daril in nematerialnih
uslug v zvezi s pričakovanim ali opravljenim strokovnim delom.
III. ODNOS DO PROFESIONALNEGA OKOLJA
20. člen
Socialna delavka/delavec si pri sodelovanju s svojimi kolegi(cami) kot tudi s
strokovnjaki(njami) drugih strok prizadeva, da razlike v izobrazbi, položaju, znanju, v
prakticiranih delovnih metodah in osebnem prepričanju ne bodo ovira, pač pa korist vseh.
Socialna delavka/delavec se zavzema za solidarnost in sodelovanje z vsemi
strokovnjaki(njami) in ustanovami, enako s podrejenimi kot z nadrejenimi - razen v
primerih, ko bi takšno ravnanje utegnilo kakorkoli škoditi bivšim, sedanjim ali
potencialnim uporabnikom oziroma ugledu socialne profesije.
21. člen
Socialna delavka/delavec se vključuje v supervizijske oblike dela in tudi sicer po
potrebi sodeluje s svojimi kolegi(cami) kot tudi z drugimi strokovnjaki(njami). Obvezno pa
se mora z njimi posvetovati,
- če je pri svojem delu v kakršnihkoli strokovnih dilemah ali
- če obstaja verjetnost, da bi opustitev konzultacije z drugimi bila škodljiva za
uporabnika.
22. člen
Morebitna razhajanja ali konflikte z drugimi kolegi(cami), nadrejenimi ali podrejenimi,
mora socialna delavka/delavec vselej razmejiti od osebnih, neprofesionalnih interesov.
23. člen
Če socialna delavka/delavec ravna v skladu s tem kodeksom, s spoznanji socialne stroke
ter z ugotovitvami drugih znanosti, mora biti njeno (njegovo) strokovno delo neodvisno in
neovirano.
Za to so odgovorne zlasti tiste individualne osebe in organi, ki so socialni
delavki/delavcu nadrejeni.
24. člen
Svoje izkušnje in znanje socialna delavka/delavec prenaša zainteresiranim kolegicam in
kolegom, drugim sodelavkam in sodelavcem, pripravnicam in pripravnikom, študentskim
praktikantkam in praktikantom ter prostovoljkam in prostovoljcem v socialnem delu.
25. člen
Socialna delavka/delavec se mora pri svojem delu nenehno zavedati, da znanje, pridobljeno
na katerikoli stopnji formalnega izobraževanja, kot tudi izkušnje, dobljene s strokovnim
delom, niso nujno splošno uporabne, sploh pa ne popolne niti trajne.
Zato socialna delavka/delavec svoje strokovno znanje in veščine nenehno preverja ter
izpopolnjuje s samoizobraževanjem, s sodelovanjem s svojimi kolegi(cami), z
vključevanjem v supervizijske ter druge formalne in neformalne oblike izobraževanja.
Formalna izobrazba je pogoj za opravljanje strokovnega dela, permanentno izobraževanje pa
je pogoj za delovno uspešnost.
26. člen
V tistih ustanovah in v takšnih delovnih okoljih, kjer se (vz)trajno krši katerokoli
načelo iz tega kodeksa, se socialna delavka/delavec ne zaposluje, ker s tem varuje lastni
strokovni ugled in ugled socialne stroke, ki jo kot strokovnjak(inja) predstavlja.
27. člen
Vsak ima pravico opozarjati socialne delavke/delavce na moralne norme tega kodeksa in od
njih zahtevati, da se ravnajo po njem.
Zgornje določilo pa je hkrati moralna dolžnost za član(ic)e strokovnih organizacij s
področja socialnega dela in za predstavnike javnih ter drugih socialno varstvenih
zavodov.
IV. ODNOS DO ŠIRŠEGA DRUŽBENEGA OKOLJA
28.člen
Socialna delavka/delavec se zavzema za izboljšanje uspešnosti ter učinkovitosti svojega
dela in za čimvečjo dostopnost socialnih storitev, ustanov in virov pomoči za vse, ki
jih potrebujejo.
Tak pristop naj bo izražen tako v neposrednem delu z uporabniki kot tudi v drugih stikih
s strokovno in laično javnostjo.
29. člen
Profesionalnost socialne delavke/delavca vključuje angažiranje tudi na tistih družbenih
vprašanjih in področjih, ki so s strokovnim socialnim delom zgolj v posredni, a pomembni
zvezi. V tem smislu se zavzema za takšne socialno-politične, zakonodajne ali pa
civilno-družbene iniciative, ki so v prid uporabnikom socialnega dela.
Pri takšnem delovanju se socialna delavka/delavec sklicuje izključno na strokovne
argumente.
V. KONČNE DOLOČBE
30. člen
Moralno odgovornost za kršitve tega kodeksa ugotavlja častno razsodišče Društva
socialnih delavk in delavcev Slovenije.
31. člen
Odločanje častnega razsodišča je javno. Njegova presoja primerov, v katerih je kršeno
katerokoli načelo tega Kodeksa, pa ima moralne posledice in se lahko objavi v javnih
medijih, če je to koristno za uporabnike ali za profesijo.
32. člen
Kodeks etike socialnih delavk in delavcev Slovenije začne veljati, ko ga sprejme
Skupščina Društva socialnih delavk in delavcev Slovenije.
33. člen
Ker je ta kodeks obvezen za vse, ki se profesionalno ukvarjajo s socialnim delom, mora
biti socialnim delavkam/delavcem dostopen na vseh ustanovah, kjer se zaposlujejo ali
izobražujejo.
Ustanove in organizacije, ki zaposlujejo socialne delavke/delavce, morajo zagotoviti
dostopnost tega kodeksa tudi svojim uporabnikom in zainteresirani javnosti.
|
